aktualno
letni program
planinske poti
odseki
fotogalerija
članstvo
sponzorji
povezave
društvo
7192 obiskov
september
P T S Č P S N
      1
2345678
9101112131415
16171819202122
23242526272829
30      

Vir: RTV Slovenija
Latinski pregovor
Ena laž prinaša drugo.
Fallacia alia aliam trudit.
Napoleon Bonaparte
Srce državnika mora biti v njegovi glavi.
Strani ureja
Marjan Horvat
Pozabili geslo   Novi uporabnik
  Domov Odseki Vodniški odsek Aktivnosti 2013  
Čez Karavanke
od Ljubelja do Vrat

V vodniku je zgoščeno opisana vsa pot od Maribora do Ankarana, gorstva, vrhovi, kraji ter planinske in druge postojanke, kjer hranijo kontrolne žige, ki si jih lahko odtisnete v Dnevnik s slovenske planinske poti. V vodniku so navedene zanimivosti, razgledi in najprimernejši dostopi do postojank in vrhov. Planinca naj po poti do cilja vodijo planinske markacije in kažipoti, vodnik naj ga predvsem opozori na zanimivosti in pomembnejše značilnosti ob poti.

Poti po nižinah in sredogorju so opisane bolj podrobno, saj je tu zaradi človekovih posegov v naravo tudi največ sprememb in težav pri hoji. Kljub temu se lahko zgodi, da sčasoma opis poti ne bo več ustrezal območju, kjer gradijo gozdne in druge ceste, sekajo gozdove, pogozdujejo planote, postavljajo počitniške hišice, itd. Na poteh po visokogorju ne pričakujemo sprememb; poti so še vedno speljane tako kot pred mnogimi leti, celo desetletji, ko so jih označili, izdelali in zavarovali.

 Izlet: Višinski profil Razdalja: 64.4 km Čas hoje: 31 ur 50 minut (po opisih)Zahtevnost: Zelo zahtevna pot Označenost: Označena

 
 Izlet: Višinski profil Razdalja: 64.4 km Čas hoje: 31 ur 50 minut (po opisih)Zahtevnost: Zelo zahtevna pot Označenost: Označena 
Potek izleta 
Odhod iz pred mejnega prehoda na Jezerskem ( 1216  m) 
Nadaljujemo 
Višina izhodišča: 1216 m Najnižja točka: 643 m Višina cilja: 999 m 
višina: 1541 m Planinski dom na Zelenici 
Več o točki Planinska postojanka: 
Dom stoji na mali ravnici Zeleniškega sedla med severnim ostenjem Begunjščice in južnim pobočjem obmejnega grebena Na Možeh. Prvo kočo na Zelenici je leta 1929 zgradilo pet zasebnikov, vendar je niso hoteli dati v najem Tržiški podružnici SPD; koča je bila med okupacijo požgana. Leta 1950 so začeli graditi planinski dom delavci šole milice, ki je bila takrat v Begunjah; nedokončani dom je 15. decembra 1952 prevzelo v najem PD Tržič, ki ga je zasilno usposobilo in naslednje leto tudi odprlo. S pogodbo med RSNZ, ki je bil lastnik zgradbe, in PZS, je 24. julija 1962 dobilo PD Tržič objekt v trajno last. Postojanko so po prevzemu popolnoma dokončali in opremili ter jo slovesno odprli 19. januarja 1966. Leta 1992 so nadzidali vhodni prizidek in s tem pridobili učno sobo. Dom je decembra 1999 popolnoma pogorel in se sedaj postopoma obnavlja.
1,5 ure Planinski dom na Zelenici - Vrtača (razpotje) 
Opis: 
Na s. strani doma pokaže kažipot našo pot proti Stolu; to je pot čez j. pobočje Vrtače. Na Stol pa pelje tudi spodnja pot čez sedlo Šija (1693 m), ki se V Kožnah združi s SPP in je 30 min daljša. SPP zavije takoj za domom vkreber ob smučarski vlečnici na vzpetino, poraslo z macesni, a se kmalu obrne s s. proti z. Čez travnato smučišče pridemo v iglast gozd ob j. vznožju grebena Na Možeh, po katerem teče državna meja. Pot se zložno dviga proti ustju krnice Suho ruševje, ki jo obdajajo Vrtača, Zelenjak, Palec in greben Na Možeh; po gruščnati krnici pelje nemarkirana steza na Palec (2026 m). lz krnice pridemo na razgledno j. pobočje Vrtače (2181 m). Pot se zelo zložno dviga po kamnitem in gruščnatem pobočju, deloma poraslem z rušjem in redkimi macesni. Poleti je ob poti veliko planinskega cvetja, zlasti lepo dišečih Sternbergovih klinčkov. Odpirajo se lepi pogledi na bližnji Srednji vrh (1796 m) na j. strani in na v. ostenja Srednje peči (1920 m) pred nami. Po 45 min hoje od doma se na desno odcepi pot na Vrtačo. 
višina: 1724 m Vrtača (razpotje) 
Ta točka nima nobenega opisa.
0.5 ure       Vrtača (razpotje) - Šija (razpotje) 
Več o odseku
Opis: 
Naša pot se naprej zelo zložno dviga, preči manjše žlebove in po 30 min pripelje na rob krajšega strmega žleba. 
višina: 1733 m Šija (razpotje) 
1ura         
        Šija (razpotje) - V kožnah 
Opis: 
Po skalnatem in zgruščenem žlebu se previdno spustimo po stezi (pazimo, če je steza mokra in blatna) do kamnitega roba doline V Kožnah.
višina: 1662 m V kožnah 
2 uri                
 V kožnah - Sedlo Med stoli 
Opis: 
Med velikimi skalami pridemo v precej ravno, z rušjem poraslo dno doline, kjer se pridruži spodnja pot čez sedlo Šlja. Dolina V Kožnah priteka izpod sedla Belščica; na sv. jo oklepa Vrtača, na jz. pa Srednja peč.
Z dna doline se dokaj lepa pot zvijuga med rušjem zložno navzgor proti pobočju Belščice ali Orlice. Po 15 min pridemo do razpotja: leva pot pelje na Stol, desna čez sedlo Belščica s planinskim mejnim prehodom k Celovški koči (1664 m) na Mačenski planini. Na razpotju se srečamo z zeleno-rdeče-belimi markacijami, s katerimi so zaznamovana pota, ki peljejo prek državne meje; spremljale nas bodo vse do vrha Stola. Našo pot proti Stolu nadaljujemo v okljukih med kamnitimi balvani vkreber v prostrano visokogorsko krnico Mel med raztrganim grebenom Belščice z najvišjim vrhom Celovška špica (2105 m) na s. strani in pečevjem Stola na j. Steza po melišču se v okljukih precej strmo dviga; ker so jo večkrat poškodovala neurja, so jo pred kratkim v zadnjem delu prestavili na levo stran k vznožju skalnatega Orličja in ob njem na sedlo Med Stoli med Velikim in Malim Stolom.
višina: 2168 m Sedlo Med stoli 
30 minut     
      Sedlo Med stoli - Stol 
Opis: 
Na sedlu je razpotje: naravnost je bližnja Prešernova koča, mi pa krenemo najprej na desno ter po j. gruščnatem pobočju na 10 min oddaljeni vrh.
višina: 2232 m Stol 
(2236 m), imenovan tudi Veliki Stol, je najvišji vrh Karavank. V bližini glavnega vrha je na njegovi j. strani Mali Stal (2198 m). Med obema vrhovoma je sedlo Med Stoli. Stol se proti v. veže prek grebenov Belščice ali Orlice (Celovška špica, 2105 m) in Svačice (1953 m) s skalnato gmoto Vrtače. Proti z. se Stolovo sleme nadaljuje prek Potoškega Stala (2014 m) in Belščice (Vajnež, 2104 m) do sedla Seča ali Medvedjak (1698 m), ki ga loči od Struške, njo že prištevamo k skupini Golice. Na s. padajo mogočne razdrapane stene v zatrep Medvedjega dola na Koroškem. J. pobočja Stola so razbrazdana z dolgimi žlebovi in nad širokim pasom planin na višini okoli 1200 m zelo strma, pod planinami proti dolini Završnice pa položnejša. Stol je tudi osrednja gora Stolove gorske skupine med Ljubeljem in Medvedjakom. Sestavljen je iz triasnih apnencev in dolomitov. Na njegovih travnatih vesinah, meliščih in skalnih policah raste značilna alpska flora: planika, murka, Zoisova vijolica, lepi jeglič, navadni alpski zvonček, retijski in julijskoalpski mak, brezstebelna lepnica in še mnoge druge.
Razgled s Stola je izredno širok. Na v. so v bližini Belščica, Vrtača, Begunjščica in Košuta. Proti jv. vidimo Dobrčo, Kamniške Alpe, Posavsko hribovje s Kumom in Gorjance. Obširna je tudi j. stran: pod nami je gorenjska ravnina s Kranjem, Radovljico, Bledom in drugimi kraji, naprej Ljubljanska kotlina z Ljubljano, potem pa notranjsko hribovje do Snežnika, Polhograjsko in Škofjeloško hribovje, Trnovski gozd, Porezen, Ratitovec in Jelovica. Prelep je pogled proti jz. na Julijce s Triglavom ter na Pokljuko in Mežaklo v ospredju ter na Dolomite na obzorju. Na z. lepo vidimo greben Karavank s Potoškim Stolom, Belščico in Kepo, ob j. vznožju grebena pa del Zgornje Savske doline z Jesenicami in Mojstrano. Simi razgled je tudi proti s. na Rož, dolino Drave ter Čelovško kotlino s Čelavcem in Vrbskim jezerom, proti sv. do Obirja, Pece in Svinške planine, proti sz. pa do Nizkih in Visokih Tur.
Stol ima velik pomen tudi za slovensko planinsko organizacijo; na njem se je rodila ideja o ustanovitvi Slovenskega planinskega društva. Mladi hribolazci Josip Hauptman, Ivan Korenčan in Anton Škof so se 23. julija 1892 povzpeli na Stol. Ob lepem vremenu so se pogovarjali, zakaj so po vseh slovenskih gorah samo nemške koče, nemški napisi in kažipoti. »Vzdramimo se!« so rekli mladeniči, si podali roke in se pobratili ter sklenili, da ne bodo odnehali, dokler se ne ustanovi slovensko planinsko društvo. Prevzeli so pobudo in želja se jim je kmalu uresničila: 27. februarja 1893 je bila v Ljubljani ustanovljeno Slovensko planinsko društvo.
   Stol - Sedlo Med stoli 
Opis: 
Opomba: odsek je v osnovi opisan v nasprotno smer poteka, zato je potrebno to upoštevati pri navodilih
Na sedlu je razpotje: naravnost je bližnja Prešernova koča, mi pa krenemo najprej na desno ter po j. gruščnatem pobočju na 10 min oddaljeni vrh.
višina: 2168 m Sedlo Med stoli 
20 minut  
         Sedlo Med stoli - Prešernova koča na Stolu 
Opis: 
Sledi nekaj korakov navzgor na Mali Stol, potem pa nekaj minut po njegovem robu do male radioamaterske hišice, malo nad Prešernovo kočo.
višina: 2177 m Prešernova koča na Stolu 
Koča stoji na prisojni strani tik pod vrhom Malega Stola (2198 m). Prvo kočo je leta 1909 zgradila Kranjska podružnica SPD, slovesno so jo odprli 31. julija 1910. Poimenovali so jo po največjem slovenskem pesniku dr. Francetu Prešernu (1800-1849), domačinu iz Vrbe pod Stolom. Leta 1927 so kočo povečali, otvoritev pa je bila 15. julija 1928. Po znani bitki na Stolu, 20. februarja 1942, so partizani kočo zažgali, da v njej Nemci ne bi imeli oporišča. Na pobudo preživelih borcev bitke na Stolu je PD Javornik-Koroška Bela zgradilo na temeljih stare koče novo planinsko postojanko in jo odprlo 21. avgusta 1966. V letih 1981-1984 so kočo precej povečali in prenovili, slovesna otvoritev pa je bila 4. avgusta 1984. Koča je 13. julija 1992 dobila mobitel, leta 1993 pa so montirali sončne celice za pridobivanje električne energije. Sistem je bil povečan leta 2001. Poleg tega sistema pridobivajo električno energijo še s pomočjo vetrnice. Leta 1996 so zgradili suho stranišče izven koče. Koča je odprta od sredine junija do sredine septembra. V dveh gostinskih prostorih je 80 sedežev in točilni pult; v 7 sobah je 45 postelj; skupnih ležišč ni; WC in umivalnica z mrzlo vodo; gostinska prostora ogrevajo s pečjo; voda kapnica, sončne celice,vetrnica, suho stranišče, mobitel.
1 ura        
        Prešernova koča na Stolu - Potoški Stol 
Opis: 
Pot od Stola do Golice je med najlepšimi panoramskimi potmi v naših gorah. 
Kažipot na z. strani Prešernove koče pokaže pot proti Golici. Lepo vidimo prvi del naše poti po j. pobočju Potoškega Stola in Belščice. Po strmem z. hrbtu Malega Stola se po gruščnati poti spustimo v travnato dolino med Velikim in Malim Stolom. Lepa pot postane kmalu kamnita in gruščnata. Po 15 min smo na razpotju pri skali, na kateri nas opozorilo »Medji dol, Pristava« usmeri na desno. Od tod naprej je pot po j. travnatem pobočju veznega grebena med Velikim in Potoškim Stolom deloma travnata, deloma peščena in kamnita ter preči nekaj kratkih melišč. Po 40 min od koče pridemo na sedlo na v. strani Potoškega Stola, kjer nas tabla »Državna meja« opozori, da smo tik državne meje; lep razgled na Koroško proti Dravi. Od tod nekaj minut zmerno navzgor: čez skalni rob se vzpnemo na j. travnato pobočje tik pod vrhom Potoškega Stola (2014 m).
višina: 2017 m Potoški Stol 
10 minut        
 Potoški Stol - Vajneževo sedlo 
Opis: 
S Potoškega Stola (2014 m) se po njegovem z. pobočju spustimo v Vajneževo sedlo (1972 m), ki deli Potoški Stol od Belščice. Na desni opazimo slovensko in avstrijsko mejno tablo. Od Prešernove koče do Vajneževega sedla je 60 minut.
višina: 1994 m Vajneževo sedlo 
2.5 km, 1 ura  
 Vajneževo sedlo - Kamnitnik (razpotje) 
Opis: 
Nad Vajneževim sedlom se dviga Vajnež (2104 m), najbolj vzhodni in tudi najvišji vrh Belščice, najbolj z. gore Stolove gorske skupine; s sedla na vrh je 15 min. SPP se ne vzpne na vrh, temveč precej ravno prečka j. travnato pobočje Belščice proti zahodu. Lep pogled na Jesenice, Javorniški Rovt, Julijce ter na Golico in Kepo. Ob poti se najprej srečamo s spominsko ploščo dvema vojakoma nekdanje jugoslovanske vojske, ki ju je na tem mestu 25. marca 1954 doletela smrt pod snežnim plazom. Malo naprej je spominska plošča mladi jadralni letalki Vesni Žnidaršič, ki se je tu smrtno ponesrečila 15. junija 1975. Na jz. strani pobočja je obširna Hrašenska planina s pastirsko kočico. Pot se rahlo spušča proti Kamnitniku (1858 m) nad Hrašensko planino, kjer se obrne proti s. 
višina: 1804 m Kamnitnik (razpotje) 
1.4 km, 45 minut
 Kamnitnik (razpotje) - Sedlo Seča 
Opis: 
Po dolinici med dvema robovoma, poraslima z rušjem, se nekaj minut spuščamo proti velikemu kotlu Rida, ki ga obidemo pod z. stenami Belščice. Kratek, precej strm vzpon iz kotla in že smo na širokem sedlu Seča. 
višina: 1678 m Sedlo Seča 
 
Sedlo Seča (1698 m) ima več imen. Koroško ime je Medvedjak (nemško Barensattel), v Javorniškem Rovtu pa ga imenujejo tudi Na Seči. Sedlo leži med Belščico na jv. in Struško na sz.; loči Stolovo gorsko skupino od skupine Golice. Na sedlu je planiaa s pastirsko kočico, razpadajočo nekdanjo obmejno stražnico in studencem (vodovodom). Malo pred stražnico se na SPP priključi markirana pot od Doma Pristava na Javorniškem Rovtu, 2 h. Na s. robu sedla opazimo slovensko in avstrijsko mejno tablo; sem pripelje steza od Stouhtte (960 m) v Medvedjem dolu na Koroškem.
 0.7 km, 50  minut 
Sedlo Seča - Medvedjak (razpotje) 
Opis: 
Pri koritu zavijemo po travnatem pobočju Struške nekaj minut navkreber, potem pa se pot obrne po j. pobočju proti z. 
višina: 1702 m Medvedjak (razpotje) 
1.7 km, 1 ura 
 Medvedjak (razpotje) - Planinski stan na Belski planini 
Opis: 
Struška je čokata gora med sedlom Seča na v. in sedlom Kočna na z. strani. V j. pobočje je zarezana grapa potoka Javornik z umetnim jezerom hidroelektrarne Javorniški Rovt, malo naprej pa se nam kaže razloženo naselje enakega imena. Struška ima več vzpetin, najvišja je Veliki vrh (1944 m). Široka pot pripelje deloma po travnatem pobočju, deloma po gozdnatem, na obširno Belska planino, kjer zavijemo navzdol proti pastirskemu stanu (1703 m). Lep pogled proti Golici in Kepi.
višina: 1698 m
 Planinski stan na Belski planini 
Planinski stan.
 2 km, 1,5 ure  
 Planinski stan na Belski planini - Sedlo Kočna 
Opis: 
Pri pastirskem stanu gremo malo navzdol, potem pa nekaj časa vodoravno med rušjem; pot je sprva slaba, ker po njej hodi živina. Po 15 min moramo prestopiti močno ograjo iz debelih debel. Ves čas hodimo po j. pobočju Struške. Od ograje po gozdičku malo navzdol, potem pa se nam odpre pogled na Golico s kočo, na sedlo Kočna ter na Koroško proti Dravi. Lepa pot se rahlo spusti na travnato reber z lepim pogledom na dolino Drave. Od tod po golem rebru precej navzdol na sedlo Kočna. Z Belske planine 50 minut.
višina: 1461 m Sedlo Kočna 
 
Sedlo Kočna (1469 m) veže Struško na v. in Ptičji vrh (1550 m) na z. strani. Na j. strani sedla je obširna planina Pusti rovt, na katero pripelje slab kolovoz. S. stran je prepadna in razdrapana. Grozljiv je pogled na skalna sz. ostenja Struške, ki se dvigajo nad zatrepom Velike Suhe na avstrijski strani, veliko lepši pa na dolino Drave in daleč po Koroškem. Na s. robu teče državna meja. Priporočamo, da se ne približujete robu, če je slabo vreme ali megla.
1.4 km, 1 ura   
Sedlo Kočna - Sedlo Suha 
Opis: 
S sedla se povzpnemo po v. robu Ptičjega vrha; po nekaj min se pot obrne na j. pobočje v bukov gozd. Po lepi poti pridemo na travnati rob na z. strani Ptičjega vrha; na j. je globoka grapa Črnega potoka. Po travnatem robu smo kmalu v gozdičku, po katerem se spustimo v sedlo Suha (1438 m). S sedla Kočna smo hodili 30 min. Smo tik ob državni meji. Z j. pride na sedlo pot s Planine pod Golico čez Savske jame, kjer je do leta 1907 obratoval železov rudnik in kjer so še sledovi rovov in starega plavža. Na Savske jame pripelje gozdna cesta s Planine pod Golico.
višina: 1438 m Sedlo Suha 
S Suhe lahko nadaljujemo pot na Golico ali pa do Koče na Golici.
 1.3 km, 1 ura  
 Sedlo Suha - Koča na Golici 
Opis: 
SPP pelje s sedla Suha proti Koči na Golici prek j. pobočij Golice. Kakšnih 15 min se pot zložno dviga po gozdnatem v. pobočju, potem pa se zravna in zasuče na j. stran. Po malih travnatih jasah, gozdičkih in nazadnje čez kratki kamniti prag pridemo po pol ure hoje s sedla na odprt rob, od koder zagledamo na vzpetini pred seboj Kočo na Golici. Kmalu se SPP združi s široko potjo s Planine pod Golico.
višina: 1497 m Koča na Golici (razpotje) 
0.4 km, 40 minut 
Koča na Golici - Koča na Golici 
Opis: 
Pot se vzpne mimo lovske koče do planinske koče.
višina: 1579 m 
Koča na Golici 
 
Koča stoji na razglednem rebru južnega pobočja Golice, tik nad gozdno mejo. Na tem kraju je leta 1892 Nemško-avstrijsko planinsko društvo zgradilo kočo, ki so ji pred 1. svetovno vojno rekli Nemška koča. To je zelo bolelo slovenske planince, zato se je podružnica SPD za kranjskogorski okraj takoj po ustanovitvi leta 1903 odločila, da zgradi na vrhu Golice slovensko kočo. Zgradili so jo leta 1904, slovesno pa odprli 18. junija 1905; poimenovali so jo po Francu Kadilniku (1825-1908), starosti slovenskih planincev, ki je za gradnjo koče prispeval 7000 kron, kar je bilo takrat pravo premoženje. Med obema vojnama je obe koči, Nemško so preimenovali v "Spodnjo, upravljala Jeseniška podružnica SPD. 13. junija 1943 so partizani obe koči požgali, da ne bi Nemcem služili za oporišče. Leta 1979 so na občnem zboru PD Jesenice sklenili, da bodo na temeljih nekdanje Spodnje koče zgradili novo planinsko postojanko; začeli so s pripravami in leta 1982 tudi z gradnjo, ki so jo dokončali leta 1984. Slovesna otvoritev nove koče je bila 3. junija 1984 ob 60-letnici PD jesenice. Koča je odprta od začetka maja do sredine oktobra. V gostinskem prostoru je 50 sedežev, točilni pult, pri mizah pred kočo je 80 sedežev; v 5 sobah je 26 postelj, na skupnem ležišču pa 15 ležišč; WC, umivalnica z mrzlo vodo; gostinski prostor ogrevajo s pečjo; tekoča voda, fotovoltaični sistem iz programa PHARE in agregat za elektriko, tovorna žičnica. 
 2.3 km, 2,5 ure 
Koča na Golici - Jekljevo sedlo 
Opis: 
Od Koče na Golici pridemo na Jekljevo sedlo po skoraj vodoravni poti po j. travnatem, v zadnjem delu poti pa tudi po gozdnatem pobočju. Od koče do sedla je 1 h.
višina: 1491 m Jekljevo sedlo 
Jekljevo sedlo veže Golico s Klekom (1753 m), ki ga ponekod imenujejo tudi Petelin in Petelinjek. Na sedlu je precej travnate površine, kjer se poleti pase živina. Na jv. strani je med gozdnatima pobočjema Golice in Kleka v smeri proti Planini pod Golico glaboka grapa Belega potoka. Na mali jasi nad grapo stoji lovska koča. Na koroški strani vidimo najprej strma pobočja Golice in Kleka nad Medjim dolom, potem pa hribovit svet proti Podrožci ter koroško pokrajino proti Beljaku in Celovcu.
 2.3 km, 4 uri 30 minut Jekljevo sedlo - Koča na planini Rožca 
Opis: 
Z Jekljevega sedla, kjer se združita poti z Golice in j. pot od koče, gremo dalje po precej ravni poti skozi gozd do sv. vznožja Kleka. Pot je precej grda, ker hodi po njej tudi živina. Z vznožja, kjer začasno zapustimo državno mejo, se vzpenjamo po strmem in grdem hudourniškem žlebu v sv. gozdnatem pobočju Kleka. Po 10 min grdega vzpona se pot začne zložno dvigati proti v. travnatem robu Kleka, ki ga kmalu dosežemo. Zelo lep pogled na Triglav. Nekaj minut se vzpenjamo po travniku proti vrhu Kleka, potem pa nas markacija na skali usmeri na stezo po j. travnatem pobočju Kleka proti z. S travnatega pobočja pridemo med rušje, pa ne za dolgo; pot se ob državni meji in ob ograji za živino spusti na široko sedlo Rožca (1587 m). Z Jekljevega sedla do sedla Rožca smo hodili 60 minut.
višina: 1557 m Koča na planini Rožca 
 
Rožca se imenuje sedlo in obsežna planina med Klekom in Hruškim vrhom (1776 m). Tik pod sedlom je lovska koča, mala niže pa Hruška planina z lepim pastirskim stanom. Tudi na koroški strani je med Hruškim vrhom in Koprivnikom (1754 m) na s. strani obširna planina, na katero pripelje cesta iz Podrožce. Globoko v notranjosti Karavank je prav pod Rožco železniški predor med Hrušico (Jesenicami) na naši in Podrožco na avstrijski strani. Z Rožce je lep razgled na Jesenice, Mežaklo, Spodnje Bohinjske gore, zlasti pa na Triglav, Stenar in proti Škrlatici. Na planini je lovska koča.
 1.4 km, 1 ura Koča na planini Rožca - Hruški vrh (razpotje) 
Z Rožce se pot vzpne po v. strmem travnatem grebenu ob mejnih kamnih na Hruški vrh, toda ne na sam vrh.
višina: 1749 m Hruški vrh (razpotje) 
0.5 km, 45 minut Hruški vrh (razpotje) - Baba (razpotje) 
Grebenska pot.
Globoko pod Hruškim vrhom je v nedrjih Karavank novi Karavanški cestni predor. Malo pod vrhom zapustimo greben in vrh zaobidemo po j. strani. Kmalu pridemo na sedlo med Hruškim vrhom in Baba (Dovško Rožco) (1891 m) ter spet do državne meje. Z Rožce 30 min.
višina: 1738 m Baba (razpotje) 
 1.3 km, 45 minut 
Baba (razpotje) - Pastirska koča na planini Dovška Rožca 
Opis: 
SPP ne gre na Babo, temveč zavije s sedla na levo prek j. pobočij Babe na planino Dovška Rožca z novo planšarsko stavbo, ki jo že vidimo na robu planine. Na sedlu se dokončno odmaknemo od slovensko-avstrijske državne meje. Planina Dovška Rožca pa ni tako blizu kot je videti; kar 45 min bomo potrebovali s sedla do planšarije. Na planino pripelje gozdna cesta z Dovjega.
višina: 1649 m 
Pastirska koča na planini Dovška Rožca 
1.1 km, 2 uri 
Pastirska koča na planini Dovška Rožca - Bela peč (razpotje) 
Pri pastirskem stanu zavijemo po robu pašnika naravnost navzdol proti gozdu. Na smreki je večja markacija s puščico, ki nas usmeri na desno v gozd. Po strmem j. gozdnatem pobočju pod Dovško Rožco se po dokaj lepi gozdni poti naglo spuščamo do razglednega pomola, kjer pot spremeni smer in se obrne proti jv., hkrati pa postane zagruščena. Ko pridemo do ostrega ovinka, kjer se pot obrne proti jz. in bližnji planini, je 20 m levo dober studenec s koritom, imenovan Starka. Še malo spusta po z. razglednem robu planine ter po gozdu in že smo na gozdni cesti s planine Dovška Rožca na Dovje. Do sem smo hodili 30 minut.
Po cesti napravimo nekaj korakov navzdol do lese na Lahovem prevalu (1370 m), takoj za njo pa jo zapustimo in zavijemo na desno na stezo, kažipot "Dovje". Po precej ravni stezi po gozdu na v. strani Bele peči (1459 m) pridemo do melišč na j. skalnatem pobočju. Po meliščih se precej strmo spustimo do gozda na z. strani, kjer strmina malo popusti, ter po njem do slabe gozdne ceste, ki pripelje na planino Goreljše pod Belo pečjo. Od odcepa steze s ceste nad Belo pečjo do planine Goreljše je 30 minut.
višina: 1355 m Bela peč (razpotje) 
 2.3 km, 2 uri 
Bela peč (razpotje) - Dovje - izhodišče 
Opis: 
Pod cesto prekoračimo pri košati bukvi z markacijo leso. Mimo opuščene staje pridemo takoj do slabega kolovoza; po njem gremo proti z. do druge planine, s katere zagledamo na j. strani Mojstrano in dolino Vrat. Krenemo po planini navzdol proti stari pastirski koči in stajam. Na koči je obledel napis "TR PDM SPD 1931" (Triglavska podružnica Dovje-Mojstrana Slovenskega planinskega društva); v Planinskem vestniku je zapisano, da so to leto obnovili pot z Dovjega na Babo. Pri spodnji staji zavijemo na desno, skozi vrata v lesi in mimo studenčka v gozd, po katerem se steza strmo spušča do travnatega roba, od koder lepo vidimo Mojstrano. Z roba malo po gozdu, malo po senožetih z opuščenimi in ohranjenimi seniki spet strmo navzdol k potoku Mlinca, kjer pridemo na lokalno cesto. Tu sta hidrocentrala in počitniška hišica. S planine Goreljše do sem smo hodili 60 minut.
višina: 753 m 
Dovje (razpotje) 
 
 1.1 km, 50 minut Dovje - izhodišče - Dovje 
Opis: 
Pot nadaljujemo po mostu čez Mlinco in po cesti, ki pelje na Dovje. Kmalu smo pri prvih hišah novega naselja na Dovjem. Gremo skozi naselje v stari del Dovjega, od koder se spustimo do AP pri Aljaževem spomeniku ob glavni cesti Jesenice-Kranjska Gora. Z Mlince 20 minut.
višina: 711 m Dovje 
Dovje, 704 m, 640 preb., strnjena dolinska vas na nizki vzpetini nad glavno cesto Jesenice—Kranjska Gora ob j. pobočju Kepe. Vas se prvič omenja leta 980. Leta 1033 jo je cesar podaril brižinskim škofom. Čerkev sv. Mihaela so v začetku 14. stol. zgradili nemški kolonisti Ortenburžanov; leta 1829 so jo prenovili. Z Dovjega je lep pogled na Triglav, ki je navduševal tudi Jakoba Aljaža (1845-1927), župnika na Dovjem od leta 1889 do smrti, velikega pobudnika planinstva, graditelja planinskih postojank, skladatelja, planinskega pisca, zlasti pa še velikega borca proti potujčevanju naših gora; pokopan je na dovškem pokopališču, na katerem so pokopani tudi alpinist in filozof Klement Jug (1898-1924) ter mnogi planinci, ki so se ponesrečili na Triglavu. Ob glavni cesti so 27. avgusta 1989 slovesno odkrili spomenik Jakobu Aljažu, »ki ga je izdelal zgornjesavski srbski umetnik Nebojša Mitrič kot darilo svojemu prijateljevanju s slovenskimi hribovci in s slovensko kulturo« (Planinski vestnik, št. 10/1989). Ob spomeniku so 22. avgusta 1997 odkrili bronasti panoramski relief kranjskogorske občine, v katero sodijo tudi Dovje in vsa severna plat Triglava.
 0.6 km, 30 minut Dovje - Spomenik Jakobu Aljažu 
Opis: 
Z glavne ceste se spustimo po lokalni cesti proti Savi Dolinki in Mojstrani do spomenik Jakobu Aljažu ob cesti.
višina: 673 m Spomenik Jakobu Aljažu 
Več o točki 
 0.5 km, 20 minut Spomenik Jakobu Aljažu - Mojstrana 
Opis: 
Nadaljujemo pot in po nekaj minutah smo že v središču Mojstrane na Triglavski cesti.
višina: 650 m Mojstrana 
Mojstrana, 641 m, 1.175 preb., je gručasta vas na terasi ob sotočju Bistrice in Save Dolinke. Na v. robu terase se dviga strmo z. gozdnato pobočje Mežakle (1593 m), na z. robu pa precej nižje strmo skalnato Grančiše (844 m). Na j. strani se začenja dolga dolina Vrata, na s. pa je vas pozidana vse do Save. Razvoj kraja je v preteklosti povezan s fužinarstvom; železovo rudo so kopali v Požaju nasproti Cmira in na j. strani Mojstrane, topilnica pa je bila pod Tičjo pečjo. O fužinarstvu v tem kraju je pisal že Valvasor. Ob koncu 19. in začetku 20. stol. je bila tu cementarna, za katero so pridobivali lapor pri bližnji vasi Belca. V Mojstrani je popolna osnovna šola, več gostiln in trgovin, pošta in trafika; pred šolo so leta 1993 odkrili doprsni kip Jakoba Aljaža. Na vznožju Mežakle je urejeno smučišče z vlečnico. Ob cesti na v. strani vasi stoji zelo stara cerkev sv. Klemena; ljudsko izročilo pravi, da so jo zgradili na mestu, kjer sta prenočevala sv. Ciril in Metod na poti v Rim, kamor sta nesla ostanke sv. Klemena.
Z razvojem planinstva je postala Mojstrana pomembno izhodišče za ture v Triglavsko pogorje s s. strani. Zaznamovana pota vodijo na Triglav skozi tri ledeniške doline: Vrata, Kot in Krma. Najdaljša in najzložnejša je pot skozi Krmo, ki jo najbolj uporabljajo pozimi. Najkrajša pot je skozi Kot, po kateri pa planinci najmanj hodijo. Najobičajnejša je pot po dolini Vrat, ki spada med najlepše alpske doline. V vse tri doline pripeljejo ceste iz Mojstrane. lz Mojstrane v Vrata pa julija in avgusta ob petkih, sobotah in nedeljah vozi avtobus. Mojstrana je bila med obema vojnama tudi znano klimatsko zdravilišče. Po 2. svetovni vojni je turistična usmeritev nekaj časa zamrla, v zadnjih letih pa znova oživela.
V drugi polovici prejšnjega stoletja, ko še ni bilo nadelanih in označenih planinskih poti, je bilo v Mojstrani več odličnih gorskih vodnikov, kot Gregor Rabič — Grogar, Janez Klančnik — Simenc, Franc Smukavc — Smerc in Janez Klinar — Požganc. Iz Mojstrane je doma tudi Gregor Klančnik, dolgoletni predsednik PD Ljubljana-Matica ter ugledni gospodarstvenik in javni delavec. Planinsko življenje v tem kraju in na sosednjem Dovjem je zelo razgibal prihod Jakoba Aljaža za župnika na Dovje, kjer je služboval od leta 1889 do smrti leta 1927. Pomemben planinski utrip mu je dala SPD, ki je v Vratih in Triglavskem pogorju gradila postojanke in pota. Tudi sedanje PD Dovje-Mojstrana, naslednik 8. januarja 1928 ustanovljene Triglavske podružnice SPD Dovje-Mojstrana, nadaljuje pot, ki so jo začrtali njegovi predniki; širšega pomena so zlasti delo Postaje GRS, gospodarska dejavnost, vzdrževanje planinskih poti in Triglavski planinski muzej z bogato zbirko dokumentov, fotografij in gradiva iz preteklosti planinske organizacije, ki je edini organizirani planinski muzej v Sloveniji.
 0.6 km, 10 minut Mojstrana - Slovenski planinski muzej 
Več o odseku
Opis: 
lz Mojstrane gremo v Vrata po Triglavski cesti; hišne številke te ceste so na vseh hišah v dolini Vrat. Na desni strani ceste je samopostrežna trgovina, pri njej je AP Mojstrana-Vrata; malo naprej je velika osnovna šola. Na desni se pne strmo skalnato Grančiše. Kmalu pridemo do novega poslopja Slovenskega planinskega muzeja.
višina: 659 m Slovenski planinski muzej 
V Slovenskem planinskem muzeju si podajata roke preteklost in sedanjost. Bogata zbirka predmetov s pestro zgodovinsko pripovedjo, raznolikost fotografskega in arhivskega gradiva ter obsežna strokovna knjižnica nudijo obiskovalcu vpogled v množičnost in pomembnost planinske dejavnosti v slovenskem prostoru.
 4 km, 1,5ure  
 Slovenski planinski muzej - Koča pri Peričniku 
Opis: 
Zraven poslopja Slovenskega planinskega muzeja je poslopje Triglavskega planinskega muzeja. Še malo naprej je razpotje; kažipot »Aljažev dom« pokaže na desno cesto, po kateri se nekaj časa zložno dvigamo. Ko se cesta zravna, nam velika tabla pove, da smo vstopili v Triglavski narodni park. Na levi strani doline se vleče dolga gozdnata Črna gara (1378 m), ki lači dolino Vrat od doline Kot, na desni pa se dviga poraščeno in skalnato Krasje (1446 m). Po odprtem svetu se približamo Bistrici, v daljavi pa se pokaže Stenar (2501 m) z značilnim, hiši podobnim vršičem. Ob cesti je nekaj hiš zaselka Pri Rasu ter most čez Bistrico. SPP gre še nekaj minut po cesti do mosta onstran vodovodne napeljave nad Bistrico. Tu zapustimo cesto in gremo na desni breg Bistrice. Po lepem senčnem kolovozu ob žuboreči Bistrici ob vznožju Črne gore je hoja izredno prijetna. Ko se svet malo odpre, zagledamo na desni strani doline pobočja Vrtaškega vrha (1898 m) in konglameratne stene pri Peričniku. Hitro je minila prijetna hoja. Pred zajetjem vode za jeseniški vodovod prekoračimo po kovinski brvi Bistrico in se povrnemo na cesto. Po nekaj minutah pridemo do Gostilne Peričnik (750 m). lz Mojstrane smo hodili 50 min.
višina: 746 m Koča pri Peričniku 
 1 km, 50 minut 
Koča pri Peričniku - Kreda 
Opis: 
Od Peričnika nadaljujemo pot po cesti, ki se strmo vzpne po klancu Kreda, izraziti čelni moreni nekdanjega ledenika; naklonina je kar 25 stopinj!
višina: 852 m Kreda 
: 
1 km, 1 ura Kreda - Plaz 
Na levi je globoko pod nami korito Bistrice, večkrat pa se pokaže pred nami razdrapano ostenje Čmira (2393 m). Ko se klanec umiri, pridemo po 20 min od Peričnika do odcepa kolovoza na levo, na katerega nas usmeri kažipot "Vrata-Triglav pod Galerijami". Po lepem ravnem kolovozu mimo senika in zaraščenih senožetih smo po nekaj minutah na razpotju; leva slabša pot se spusti v grapo Bistrice, SPP pa nadaljuje na desno zložno navzgor.
višina: 878 m Plaz 
 2.3 km, 1 ura  
 Plaz - Turkov Rovt 
Ko se pot zoži in zravna, pridemo pod zanimive konglomeratne Lope, imenovane tudi Galerije, ki se kot baldahin pnejo nad potjo. Na levi je strmo pobočje proti koritu Bistrice. Nekaj minut gremo pod Galerijami, potem pa se gozdna pot, pozneje kolovoz, odmakne od Bistrice in zavije proti cesti Mojstrana-Vrata. Od odcepa s ceste do vrnitve nanjo smo hodili okoli 30 minut.
višina: 939 m Turkov Rovt 
 1.5 km, 1 ura 
Turkov Rovt - Šlajmarjev dom v Vratih 
Po dokaj ravni cesti gremo dalje proti Aljaževemu domu. Dolina se razširi, odpirajo se lepi pogledi na vrhove nad dolino. Na desni se pno vrhovi Dolkove špice (2591 m), Škrlatice (2740 m), Rokavov (264o m) in Dovškega Križa (2542 m). Na jz. strani je mogočni Stenar, naravnost vidimo prelaz Luknja (1758 m), levo pa se začne kazati mogočno ostenje Triglava, sam vrh pa se v celoti pokaže šele malo pred Aljaževim domom. Kmalu dosežemo planino Turkov rovt z obnovljeno planšarsko kočo, ki je bila nekdaj last znamenitega gorskega vodnika Janeza Lakote, p.d. Turka iz Mojstrane. Cesta nas kmalu pripelje do parkirnega prostora ob cesti in do prostrane jase, odkoder že zagledamo Aljažev dom.
višina: 993 m Šlajmarjev dom v Vratih 
Planinska postojanka: 
Novi Šlajmarjev dom stoji na mestu, kjer je nekoč stala Šlajmarjeva vila. Zaradi popolne dotrajanosti jo je bilo PD Dovje Mojstrana prisiljeno podreti in zgraditi nov sodoben dom, ki ima v 9 sobah 91 ležišč, predavalnico s 45 sedeži. WC in umivalnici s toplo in mrzlo vodo za moške in ženske so v pritličju in nadstropju.
 0.2 km, 15 minut Šlajmarjev dom v Vratih - Aljažev dom v Vratih 
 višina: 999 m
 Aljažev dom v Vratih 
: 
Dom stoji ob robu gozdne jase v zgornjem delu doline Vrat. Imenuje se po Jakobu Aljažu (1845-1927), "Triglavskem župniku z Dovjega, skladatelju in planinskem piscu, ki ima velike zasluge za razvoj slovenskega planinstva in v odporu proti potujčevanju triglavskih gora.
Jakob Aljaž je postavil prvo leseno kočo, ki so jo odprli 9. julija 1896, potem pa je na planoti pred sedanjim domom zgradil prvi Aljažev dom, ki so ga odprli 7. avgusta 1904.
Dom je marca 1909 porušil plaz z Dolkove špice. Aljaž je takoj organiziral gradnjo novega doma na sedanjem, varnejšem mestu; odprli so ga 17. julija 1910; zunanjost doma se do danes ni spremenila.
Dom je upravljal osrednji odbor SPD; po 2. svetovni vojni ga je prevzelo PD Ljubljana-matica, ki ga je maja 1950 predalo PD Dovje-Mojstrana. Novi lastnik je leta 1952 zgradil gospodarsko poslopje s pomožnimi prostori in skupnimi ležišči ter kupil bližnjo Šlajmerjevo vilo in jo uredil kot depandanso. Leta 1958 je Aljažev dom dobil telefon. Leta 1975 so v nekdanji vojaški stražnici ob poti proti spomeniku uredili zimsko sobo. Notranjost Aljaževega doma so v letih 1976-1978 temeljito obnovili in preuredili ter dogradili kletni prizidek; prenovljeni dom so odprli 25. junija 1978.
Dom je odprt od začetka maja do konca oktobra. V dveh gostinskih prostorih je 90 sedežev, točilni pult; pri mizah pred domom je 110 sedežev; v 8 sobah je 23 postelj, na 7 skupnih ležiščih pa 115 ležišč; v zimski sobi so 4 ležišča in štedilnik; WC in umivalnice v vseh objektih; gostinska prostora ogrevana s pečmi; tekoča voda, telefon. Od septembra 2003 dalje je Aljažev dom priklopljen na električno omrežje.
 Zato lepo vabljeni na pot, kjer je polno lepot , a le doživeti jih moramo!
Iz Ormoža se odpravimo v četrtek popoldne ob 16 uri tako da pridemo v kočo na zelenico do 21 ure!
obvezna prijava do 20.06.2013 Damjanu (041768625)
Planinski dom na Zelenici Dom Jakoba Aljaža v Vratih


Odhod: četrtek, 27. junij 2013 [07:00]
Prihod: sobota, 29. junij 2013
Trajanje Težavnost Vodi
3 dni
Zahtevna Damjan Berghaus






Planinsko društvo Maks Meško Ormož
Vrazova ulica 12, 2270 Ormož
info@pdrustvo-mmormoz.si